Pisal se je prvi oktobrski vikend v letu 2015 in snežetarska karavana je navsezgodaj zjutraj krenila proti Dolenjski. Novim dogodivščinam naproti. Tja nas je zvabilo celoletno ukvarjanje s Slakovimi napevi, ki nam je dodobra zlezlo pod kožo. Za nami je bil uspešen koncert pri tolminski fontani, pesmi so bile v naših glavah še sveže in smo šli. Načrt je bil takle: vandrati med dolenjskimi griči, spoznati nove ljudi in seveda zapeti, kjer nam srce poželi. Sprejeli so nas stari prijatelji in prijateljice iz Posavja, ki so nam pripravili odličen dan. Najprej smo se ustavili v Pleterjah pri Šentjerneju, si ogledali muzej na prostem in zapeli v pleterski kartuziji. Specialen zvok in odmev. Pa še cel avtobus izletnikov s Koroške. Cela reč že zarana. Nato smo jo mahnili v vas Vratno. Kar tako, vprašat, ali obstaja tudi Zavratno (skrivnostna vasica iz romana Mateta Dolenca Vampir z Gorjancev). Zavratnega še vedno ni, v Vratnem pa fajn ljudje.
So natočili cvička, mi pa smo zagodli in zapeli. Dalje: krasna južina v Kostanjevici na Krki. Nato pa sprehod na Trško goro, grič, posejan z vinogradi in zidanicami, obsijan s soncem. Poezija. Raj. Na vrhu cerkvica, ob njej spomenik Lojzetu Slaku. Tam blizu pa koncert Vokalne skupine Snežet. Kar nekaj ljudi se je nabralo. Vključno z dohtarji s Štajerske. Spet cel žur. Spoznamo zanimivo klapo, Slakove prijatelje, tudi Silvota Mesojedca. Popeljal nas je do Slakove zidanice, nato pa še na Slakovo domačijo v Mali Kal, kjer je slavni harmonikar preživel svojo mladost. Super ambient, pravo prizorišče za obiskovanje skupin, častilcev Lojzetove muzike. Družina Barbo nas je dobesedno vzela za svoje. Marjan Barbo pa igra harmoniko enako kot Lojze. In tako preigramo in prepojemo celotno skladovnico pesmi, da o skladovnicah cvička, ki se v kleti neusmiljeno krčijo, ne govorimo. Dan se prevesi v večer, večer v noč … in prebudimo se v prekrasno dolenjsko jutro, si naložimo obilen zajtrk in proti domu. Ah, kje pa! Zopet krenemo na Slakovo domačijo. Za pet minut. Da se poslovimo. Jutro se prevesi v poldan, poldan v popoldan, popoldan že skoraj v večer, mi se pa še kar poslavljamo. Slovesa so res boleča, predvsem pa dolgotrajna. In vseskozi obljubljamo, da pridemo kmalu spet. Pa bo res treba, ker je bilo lepo!